Pojmo na Štajersko s predsedniško kandidatko SLS Suzano Laro Krause

Poročilo o obisku Šentjurja pri Celju in Rogaške Slatine v okviru projekta SLS Povežimo Slovenijo

Pod napisom SLS Povežimo Slovenijo se nas je na osnovi vabila predsednice OO SLS Šentjur gospe Mihaele Rožej, 56 Kranjcev 20. septembra odpravilo na Štajersko, za katero smo mislili, da jo poznamo, pa ni bilo res. Zdaj je malo bolje.

Posebej smo bili počaščeni, da sta se nam tu pridružila predsednik SLS gospod mag. Marko Zidanšek in kandidatka za predsednico gospa Suzana Lara Krause, ki nas je prepričala s svojo predstavitvijo, neposrednostjo, pripravljenostjo in odločnostjo, da se poda v volilno tekmo. Izročili smo ji 13 na avtobusu zbranih podpor, ji zaželeli obilo moči in podpore njene družine v naslednji tednih, ter obljubili, da tudi mi opravimo svoj del.

V skladu z vodilom projekta Prost mora biti, prost, moj rod, na svoji zemlji svoj gospod!  je bila težišče našega obiska občina Šentjur z osrednjo mislijo Slovenec sem, jaz ljubim očetnjavo. Obisk smo postavili v okvir praznovanja občinskega praznika in godu bl. Antona Martina Slomška. Občinski praznik je 24. septembra, na dan, ko je leta 1 539   trg Šentjur dobil grb in pravice do nižjega sodstva, to pa je tudi v koledarju zapisan god blaženega Antona Martina Slomška, ki je 24. septembra 1862 umrl v  Mariboru.

Najprej smo si ob prijaznem in prizadevnem vodenju zaposlenih pod vodstvom turistične vodnice Valerije Kovač ogledali proizvodnjo in trgovino Steklarne Rogaška, kjer naši državni organi in uspešna podjetja kupujejo najbolj prestižna poslovna darila; najbolj previdni možje v spremstvu soprog so pozabili denarnice na avtobusu. Tu se nam je pridružil  podžupan in predsednik občinskega odbora SLS Rogaška Slatina gospod Martin Kidrič ter nam povedal še marsikaj o kraju in delu SLS v občinskem svetu.

Pred 160 leti, torej leta 1857 je Slovence od Dunaja do Trsta povezala Južna železnica. Leta 1846 je iz Gradca v Celje pripeljal prvi vlak. Uradna otvoritev proge Celje – Ljubljana je bila 1849, vendar je prvi vlak z vagoni v Ljubljano pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Župan Avgust Ipavec je ob prihodu prvega vlaka v Šentjur pozdravil cesarja v Slovenščini. To in še obilo zanimivosti o gradnji železnice, njenem inženirju (Vitez Carl von Ghega, avstrijski gradbeni inženir albanskega rodu, rojen 1802 v  Benetkah) cesarju in njegovih sorodnikih, Ipavcih, posebej pa o delovanju in zgodovini železnice ter njenem pomenu, nam je v Muzeju Južne železnice Šentjur, ki je nabit z zgodovino, njenimi fotografijami in predmeti, z veliko ljubeznijo povedal postajni načelnik v pokoju, sedaj duša in srce muzeja, gospod Mihael Bučar.

Pod muzejem je Vinogradnikova učna klet, po kateri nas je vodil izkušen in predan vinar gospod Jurij Malovrh, ki je bil tri mandate kot poslanec v DZ razpoznavni znak Slovenskih krščanskih demokratov in nekaj mandatov župan Šentjurja, zdaj pa naš član in ob številnih prostovoljnih funkcijah lahko več časa posveti družini ter ljubezni do trte in žlahtne kapljice, ki nam jo je ob izdatnem kadečem se in dišečem obroku lastnoročno, s spoštovanjem do vsake sorte posebej, natakal v pravem zaporedju in pravšnjih količinah.

Slovenec sem, in Bodi zdrava, domovina je zadonelo po Ipavčevi hiši, danes protokolarnem objektu občine Šentjur. To je bila dobrodošlica skupine pevcev Skladateljev Ipavcev Šentjur, pod vodstvom  Petra Krča.  V Avgustovi bivši ordinaciji (Avgust je napisal note za himno SLS Slovenec sem.) je sedaj poročna soba, v kateri nas je pozdravil župan mag. Marko Diaci in nam v zgoščeni predstavitvi opisal delo občine, ki se ne otepa z brezposelnostjo in se zelo posveča dobrobiti občanov; od najmlajših, šolarjev do upokojencev in najstarejših. Po rojstni hiši Ipavcev, skladateljev, zdravnikov, velikih domoljubov in Evropejcev, ter na njenem vrtu, s starodavno lipo in Plečnikovim vodnjakom, nas je z veliko ljubeznijo do te zgodovine vodila Polonca Jazbinšek, TIC Šentjur.

Rifnik je hrib nad Šentjurjem, ki je bil poseljen že vse od mlajše kamene dobe, in je urejen kot arheološki park. V Muzeju zakladi Rifnika, po katerem nas je vodila Barbi Ravnak,  smo videli, kaj vse so tu našli. Med drugim tudi predslovanske krščanske cerkve. O vrednosti tu razstavljenih eksponatov, ki je znana daleč po Evropi, priča na primer zgodba dva tisoč let starega kipa (bronasto doprsje) rimskega vojskovodje Germanika (bil je oče tretjega rimskega cesarja Kaligule), za katerega je dobro vedel Gestapo, zato so jo med nemško okupacijo odnesli v Nemčijo, kjer je krasila Himmlerjev kabinet. Leta 1945 so zavezniške oblasti to zasegle in po repatriacijskih prizadevanjih vrnile.

V farni cerkvi sv. Jurija, po kateri ima kraj ime, nas je prijazno sprejel in nagovori  župnik gospod Vinko Čonč.

Na Slomu ( Uniše pri Ponikvi, rojstna hiša A.M. Slomška) je župnik gospod Alojz Kačičnik,  ko je poskrbel, da so nas sprejeli s kavico, pokazal, da pozna potrebe človeške duše. Pozna pa tudi  življenjsko pot velikega kristjana in Slovenca, bl. Antona Martina Slomška, ki je bil tu doma. Zelo lepo nam je predstavil njegovo življenje in delo, smo pa imeli tudi kaj videti. Res smo to tudi pričakovali, ne pa tudi dobrodošlice skupine deklet z imenom Nežice, v narodnih nošah pod vodstvom gospe Anje Zdolšek, ki so nam zapele nekaj ponarodelih Slomškovih pesmi. (Le predi, dekle, predi! ; En hribček bom kupil, …). Posebno doživetje je bil obisk velike in bogate baročne cerkve sv. Martina na Ponikvi, kamor je Slomšek rad hodil molit. Dolga je 35 m in široka 18 m. Ima res bogato baročno opremo (monumentalna prižnica slovite rezbarske družine Mersijev,  freske Jakoba Brolla iz leta 1890, srebrn Slomškov kelih ter relikvija svetega križa vdelana v kristal, …)

V  vinorodnih Dramljah nas je blizu cerkve sv. Marjete pričakal župnik gospod  Niko Kranjc. Posebej smo bili počaščeni, da sta se nam tu pridružila predsednik SLS gospod mag. Marko Zidanšek in kandidatka za predsednico gospa Suzana Lara Krause, ki nas je prepričala s svojo predstavitvijo, neposrednostjo, pripravljenostjo in odločnostjo, da se poda v volilno tekmo. Izročili smo ji 13 na avtobusu zbranih podpor, ji zaželeli obilo moči in podpore njene družine v naslednji tednih, ter obljubili, da tudi mi opravimo svoj del.

Ko nas je Mihaela Rožej vabila v Šentjur, je zapisala:  »Kdor je že bil kdaj z nami Šentjurčani potem ve, da v Šentjurju ne boste ne žejni, ne lačni in tudi petja in dobre volje ne bo manjkalo. Poskrbeli bomo, da vam izlet ostane v nepozabnem spominu

Po celotnem programu in še izdatni in okusni večerji v vinorodnih Dramljah, kjer nam je zapela skupina pevcev iz Dramelj pod vodstvom Antona Kolarja je bila ta obljuba izdatno izpolnjena. Ob odhodu smo razumeli, da je v resnici Celje pri Šentjurju in ne Šentjur pri Celju.

V imenu vseh udeležencev iz devetih občin dežele Kranjske, šestih udeleženih predsednice in predsednikov OO SLS ter ZU, gostiteljem prisrčna hvala za res topel sprejem ter za podporo in okrepitev domoljubnosti ob zgledih Slomška, Ipavcev, Malgaja in naših sodobnikov.

Ostale fotografije iz izleta si lahko ogledate na tej povezavi:

https://drive.google.com/open?id=0B8po1cmLBz3UdkI1ZFRrNWtRRTQ

Zapisal dr. Drago Čepar


Objavljeno: 29.09.2017