Predsednik SLS in poslanec Franc Bogovič: Od Zakona o Slovenskem državnem holdingu, njegove izvedbe in klasifikacije ter strategije upravljanja z državnim premoženjem je odvisno, v katero smer bo šla Slovenija v prihodnje

Ljubljana, 31. januar 2014 – Stališče Poslanske skupine SLS k 14. točki dnevnega reda peti dan zasedanja državnega zbora na 21. redni seji k prvi obravnavi Predloga zakona o Slovenskem državnem holdingu je predstavil predsednik SLS in poslanec Franc Bogovič:

6ve.6vo.franc.bogovic »Danes spet govorimo o Slovenskem državnem holdingu. Ko smo ob koncu 2011 stopili poslanci v klopi državnega zbora, smo bili enotni, da sta zagotovo ključna  projekta, ki nas čakata v tem mandatu, sanacija bančnega sistema in transparentna ureditev upravljanja z državnim premoženjem. Zakaj sta bili to ključni nalogi? Zato, ker smo že konec 2011 videli,  da se je v bankah nakopičilo vse preveč slabih naložb, da se je na nek način tudi skozi te slabe naložbe razkrilo to sodelovanje, sprega  gospodarstva, politike, slabih naložb, velikokrat tudi kriminalnih dejanj in na drugi strani, da so najrazličnejši poskusi ali dobronamerni ali slabonamerni pokazali in odprli oči Slovenkam in Slovencem, da se z državnim premoženjem upravlja slabo. 2012 je bila izvoljena vlada, ki se je tega problema lotila resno in odgovorno. Pripravljena sta bila oba zakona, ki sta govorila tako o upravljanju s slabimi terjatvami kakor tudi o slovenskem državnem holdingu. Mislim, da je bil to eden od resnih poskusov, samo sprejemanje tega zakona, da se poskuša čim več različnih stališč spraviti na skupni imenovalec o temi, ki je zelo zahtevna, o temi, kjer se tudi programske usmeritve različnih strank razlikujejo in kjer je bilo že vnaprej znano, da bo zelo težko priti do nekega poenotenega predloga, o katerem se bomo vsi enotno strinjali. Prek poletja 2012 se je našlo dovolj razuma, modrosti, da se je sedlo v poletnih mesecih skupaj in debata je pripeljala do zaključkov, da sta bila v začetku jeseni 2012 sprejeta oba ključna zakona. Danes je bilo že tukaj izrečeno, da so nekateri res naredili vse mogoče in nemogoče, da bi se ta dva zakona ne uveljavila, da bi se ju preprečilo, da bi ju zadržalo ustavno sodišče, a konec 2012 je ustavno sodišče dalo zeleno luč za uveljavitev obeh. Vsi vemo, da je novo leto 2013 prineslo relativno hitro tudi poročilo protikorupcijske komisije, ki je imelo za posledico razpad vlade. Zdaj je od tega že dobro leto. In kakšna je slika leto po tem? Spet imamo v parlamentu zakon o državnem holdingu. V vmesnem času je bilo izkoriščeno tisto določilo, da naj to funkcijo upravljavca državnega premoženja prevzame Slovenska odškodninska družba zgolj za nekaj mesecev. Ko danes poslušam stališča poslanskih skupin koalicije, vidim najprej, da ta stališča enostavno niso usklajena, da je zakon neusklajen, da se iz tega mesta koalicijski partnerji med sabo obkladate s tem, da žal tu ni bilo nobenega koalicijskega usklajevanja, da ste se usklajevali vsak zase ali po nekih različnih poteh. Takrat, ko smo imeli neke majhne priložnosti tudi opozicijski poslanci spregovoriti s finančnim ministrom, smo imeli občutek, da je dosti več konsenza, vendar se da v zadnjem času slutiti, da res ni tega dogovora. Zelo se bojim, da je usoda tega zakona vprašljiva. Kot je dejal kolega Pavlišič, bi bilo zelo v redu, če bi bil zakon čim prej sprejet, da bi se začelo čim prej skupno upravljati z vsem premoženjem, da bi bilo tudi odgovorno upravljanje. Bojim se, da je po slišanih stališčih kar precej razlogov za skepso, ali se bo to resnično tudi res zgodilo. Pričakujem še kar nekaj prerekanj znotraj koalicije, tako da bomo opozicijski poslanci očitno zelo težko prišli do svojih stališč oziroma jih uveljavili,  kajti to bo zelo težko uskladiti že znotraj opozicije. Mislim, da je to početje  neodgovorno in da bi resnično morali najti dovolj modrosti in razuma, da si vzamemo dovolj časa za tako pomemben zakon, kot je zakon, ki govori o tem, kako upravljati z državnim premoženjem, da res naredimo to, kar so osnovni cilji tega zakona, da se premoženje združi na enem mestu, da se skupno upravlja s tem premoženjem in da se tudi slovenska politika čim prej dogovori o tem, kakšne so strategije upravljanja s tem premoženjem, lastništvo, se pravi, kakšne so privatizacijske namere na področju tega premoženja, kakšno vlogo bo imelo to premoženje v zagotavljanju mirne starosti za slovenske upokojence in podobne dileme, ki so še danes očitno, več kot očitno, odprte. V Slovenski ljudski stranki bomo zagotovo še naprej sodelovali tako, kot smo kadarkoli doslej, ko smo povabljeni – bodisi kot koalicijska stranka ali pa zdaj kot opozicijska stranka. Manjka nam pa tega, kar je bilo že v preteklosti očitano takrat, ko smo bili v koaliciji. Se pravi, manjka nek skupen pogled in da bomo čim prej imeli pomembne dokumente, kot je klasifikacija državnega premoženja, v nadaljevanju tudi strategija upravljanja tega premoženja. Sam se bojim, da je ta okvir, kot je dejal gospod Pavlišič, res določen. Nismo se pa še povsem odločili, kakšna bi bila ta slika in da so razkoraki od tega, da bi nekdo želel imeti res neko panoramsko sliko ali pa čisto abstrakcijo, znotraj katere res ne bi nihče več vedel, kaj se dogaja, tako kot se je že mnogokrat v abstraktnem upravljanju državnega premoženja dogajalo v preteklosti. Nujno je, da se ti elementi te slike, podobe teh vsebin, čim prej dorečejo, in da bo tudi skozi te dokumente moč razbrati, kakšna je naša usmeritev.
Mi smo že v drugi polovici svojega mandata. To so zadeve, okoli katerih je nujne veliko energije, volje in res je na nas velika odgovornost, da te stvari sprejmemo. Če pogledamo v tem zakonu, katera določila so sporna za Slovensko ljudsko stranko, je prav, da najprej spregovorimo o tem, kar so tudi že izrazili poslanci DeSUSa, pa tudi ostalih poslanskih skupin, se pravi, predvsem področje upravljanja s premoženjem KAD, kakor tudi s tem, da v tem zakonu ni več 10 % odkupnin, ki so namenjene pokojninski blagajni. Ko gledamo to ureditev, ki je zdaj v zakonu okoli kapitalske družbe, je res neka ureditev, ki kaže predvsem na poskus, da se najde nek kompromis znotraj koalicije, daleč od tega pa, da bi bil to način, po katerem bi se učinkovito upravljajo s tem premoženjem. Če pogledam člene zakona in si predstavljam, kako bi se potem ta zakon izvajal v praksi, imam takšno sliko, da bi  Slovenski državni holding opravljal neke storitve za KAD – kapitalsko družbo, vse strukture kapitalske družbe bi ostale in resnično ne vem, kakšna bi bila korist od takšne ureditve, da bi imeli nek hibrid, kjer bi najbrž po vsem tem, če lahko prav razumem, predvsem razblinili odgovornost, kdo je odgovoren za to premoženje, vmes zaračunavali neke storitve KAD za upravljanje s tem premoženjem, tisti, ki pa računajo, da so s takšno ureditvijo nekaj pridobili, bi naj pa bili zadovoljni, da je  pravna oseba, katere funkcija bi precej zvodenela. V tem delu mislimo, da je to neka neprimerna rešitev in bo okoli tega še zagotovo treba velikokrat spregovoriti. Še pred tem gre za osnovno dilemo in ključno spremembo tega zakona od tistega, ki je danes veljaven, pa se ne izvaja. Se pravi, ali bo to res resnična holdinška ureditev, da bo ta holding tudi razpolagal s tem premoženjem, ali bo samo upravljavec državnega premoženja in premoženja KAD. Tu gre, kot je bilo danes že rečeno, spet za neko invalidno rešitev, za katero se bojimo, da bo v samem izvajanju povzročila celo vrsto težav. Plačila članov nadzora pa tudi članov uprave, to je tema, okoli katere je danes veliko govora; tudi sicer, ko govorimo o slabi banki, o razmerjih med plačami v slovenskem prostoru. V tem dokumentu se ureja po tem predlogu plačila v podjetjih, ki so v državni lasti, se pravi tistih, ki naj bi jih upravljal ta slovenski holding, da so usklajena z ureditvijo, ki velja danes za državna podjetja. A glede teh plačil je pri samem Slovenskem državnem holdingu zadeva povsem odprta. Mislim, da bomo morali v slovenskem prostoru, kot še okoli marsikatere stvari, ki jo želimo in jo zavijamo v neko tančico skrivnosti, tudi o teh plačnih razmerjih jasno in odkrito spregovoriti in tudi znati izmeriti, kaj je prav in kaj ne. Danes imamo takšne razmere, da, kot vidimo zdaj v slabi banki, imajo tisti, ki upravljajo, ki vodijo to slabo banko, možnost, da imajo tam približno tri do štirikratni prejemek predsednice vlade, z možnostjo, da se z nagradami ta prejem celo podvoji in spet v tem primeru spravljamo in dopuščamo slovenski državni holding, da bodo pač nadzorniki o tem prosto in svobodno odločali. Mislim, da so se ti deviantni primeri v slovenskem prostoru, ki so se začeli najprej s Kramarjevim primerom, ki je bil na koncu deležen tudi rehabilitacije in odveze s strani ustavnega sodišča, ker smo nepravilno urejali neke zadeve za nazaj, tako eklatantni, da si je bilo treba na tem področju očitno, se pravi na področju plačnih razmerij, naliti čistega vina, in tudi v takšnih materijah določiti neka merila. Gre za širši kompleks, gre za to, da bomo najbrž imeli resno  težavo dobiti najboljše menedžerje, ki bodo na plači, ki bo nižja od predsednice vlade, ki je nekje 3.500 evrov neto, če se ne motim. Prav tako je nedopustno, da se nam zgodi to, da nekdo, ki upravlja z državnim premoženjem, enostavno dobiva plačo, ki je v takih mnogokratnikih plače predsednice vlade. V Slovenski ljudski stranki zato ocenjujemo, da bo treba, glede na ekscese, ki se dogajajo, ki so se dogajali v preteklosti in ki se bodo zagotovo, če ne bomo tega resneje uredili, dogajali tudi v prihodnosti, tudi v tem zakonu stvari jasno zapisati. Smo tudi v dilemi glede tega, da Slovenski državni holding ni pristojen za upravljanje z naložbami Družbe za upravljaje s terjatvami bank. Tudi na tem področju bo treba čim prej doreči, kdo je odgovoren, na kakšen način se bo upravljalo s temi deleži v družbah, kjer bomo imeli delež; ene deleže v Slovenskem državnem holdingu, druge v Družbi za upravljanje s terjatvami bank, kajti v praksi nastaja prava zmeda in ljudje, ki delajo v teh podjetjih, praktično ne vedo več, pri čem so. Zagotovo pa je tu tudi zelo velik problem pri strateških odločitvah okoli strategij podjetij, kaj šele, če pridemo na področje odprodaje deležev. Na drugi strani slišimo ambicije tistih, ki so v očitno dobro plačani Družbi za upravljanje s terjatvami bank, po podaljšanju teh mandatov na 15 let. Mislim, da se zato moramo resnično lotiti tega problema v tem mandatu, se osredotočiti na ta problem in tudi imeti jasno sliko, kaj želimo. Prej sem že omenil, da je na nek način sporno to razmerje med KAD, SOD, plačevanje teh storitev in podobno, storitev, ki jih bo SDH zaračunaval državi, KAD in podobno. Tako da v tem delu imamo resnično spet nek unicum, neko zmedo in v Slovenski ljudski stranki smo trdno prepričani, da to ni ureditev, ki bi na koncu lahko ostala v zakonu in bo treba o tem še temeljito spregovoriti in najti ustreznejšo ureditev. Zakon govori o tem, da strategijo na predlog vlade sprejme državni zbor in velja do sprejetja nove strategije. Strategija upravljanja s temi podjetji je nek dokument, za katerega se zagotovo moramo ali pa se morajo pripravljavci toliko potruditi, da se bo z njimi vzdržalo neko obdobje, in da ne bo venomer nekih  novih in  novih strategij. Sam mislim, da bi bilo treba te strategije uskladiti, doreči, sprejeti v državnem zboru, doseči nek širši konsenz in ne potem z vedno novimi novelami, z novimi vladami, z novimi koalicijami spreminjati teh usmeritev. Menim, da se na nek način težave, ki so v sami koaliciji, kažejo tudi na tem področju in se to prenaša v sam zakon. Kar se tiče nadzornega odbora, nadzornega sveta, je določilo, da nadzorni svet imenuje državni zbor na predlog vlade, državni zbor daje soglasje k celotnemu predlogu. Tu je bilo že danes s tega mesta povedano, da gre res za pravi salto mortale največje vladne stranke, ki je lani prav na tej točki eksplicitno vztrajala, da se mora predstavnikom opozicije omogočiti, da predlagajo strokovne ljudi v nadzorni odbor, nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga, in v tem delu gre res, po mojem, za sprenevedanje lani ali pa letos. Sam mislim, da moramo na področju upravljanja z državnim premoženjem biti jasni, odkriti in povedati, da je bilo v preteklosti resnično ogromno napak, v bodoče ne bo nič drugače, razen tega, da  bodo na nek način predlogi prihajali iz političnih vrst, bodisi vlade bodisi koalicije ali opozicije. Če govorimo o državnem premoženju in če politiki nosimo odgovornost za svoje odločitve, kakšne zakone sprejemamo, je posledično tudi treba, da sprejmemo odgovornost za ljudi, ki se jih predlaga v takšne nadzorne svete. Menimo, da bi bilo treba to bolje urediti, kajti ne daje nobenega zagotovila, kot je  kolega Pavlišič že dejal, da ne bo spet niti onemogočena delitev naši-vaši, po drugi strani pa po optimističnem scenariju, kot je dejal, pa lahko tudi pridejo sposobni ljudje. Vendar mislim, da je prav, da je na nek način s kakovostno ureditvijo že v samem zakonu politika, ki je v tistem trenutku izvoljena, odgovorna tudi za ta del ravnanja z državnim premoženjem. Pluralno ima tudi možnost predlaganja strokovnih ljudi, ki bodo vodili nadzorni svet in bosta ta pluralnost in večja transparentnost vgrajeni v sam sistem. Tako, da mislimo, da je to področje tudi eno od tistih, pri katerih je treba še temeljito razmisliti, ali je primerno ali ni primerno. Kar se tiče zakona in usode tega zakona, mislim, da bi bilo res ključno to, kar je bilo danes že s te govornice rečeno, da bi se morali maksimalno potruditi in čim prej sprejeti zakon, da bi izšli iz situacije, v kateri smo danes. In kakšna je danes situacija na tem področju? Lani je bil sprejet zakon, ki se ga ne izvaja. Ta zakon je dal možnost, da Slovenska odškodninska družba danes upravlja s tem premoženjem. In nihče nas ne more več prepričati, in mislim, da je tudi širši slovenski javnosti znano, da tako, kot se je to dogajalo v preteklosti, se zdaj dogaja še toliko bolj očitno in na očeh javnosti, da gre v tem trenutku za zelo politično pokrita ključna mesta v nadzoru Slovenske odškodninske družbe, v upravljanju te družbe in da so interesi politike v teh družbah danes zelo prisotni. Če vemo, da se na drugi strani spopadamo tudi s problemom zaenkrat netransparentnega delovanja v slabi banki, mislimo, da so to ključne stvari, in bi bilo treba čim prej iziti iz te agonije. Danes je prvo branje tega zakona, se pravi,  splošna obravnava, ki je namenjena temu, da se izrazijo vsi pomisleki. V Slovenski ljudski stranki bi bili zelo veseli, če bi se s prvim branjem in splošno razpravo soočili tudi, recimo, pri Zakonu o davku na nepremičnine, da bi lahko eden drugega poslušali, da bi si vzeli čas, vendar se je takrat hitelo in se je v mesecu in pol že drugič v državnem zboru sprejelo zakon, se pravi, tudi po vetu državnega sveta. Bojim se, da je danes to prva razprava, glede na stališča, ki so jih izrekle koalicijske stranke, ki se jo bo opravilo, od tu naprej se bo pa pravo mesarsko klanje znotraj koalicije šele začelo. In bojim se, da bo, žal, še dlje časa ostalo takšno upravljanje državnega premoženja prek Slovenske odškodninske družbe, kot je danes, ki nam zagotovo ni v čast, in bomo imeli zaradi tega še več kritik in opazk v prihodnje, da ne znamo gospodariti z državnim premoženjem. V Slovenski ljudski stranki vemo, da bo ta zakon v prvem branju sprejet. Povedali smo svoje pomisleke, ki jih imamo o tem zakonu. Upam, da bo to intenzivno pogajanje, usklajevanje med parlamentarnimi strankami potekalo v naslednjih tednih in mesecih, kot se je znalo dogajati pri marsikaterem drugem zakonu in zelo hitro bo treba te vrteti procedure, da  bomo prišli do kakovostnih rešitev, s katerimi bomo izpolnili pričakovanja, ki so jih imeli volivke in volivci od nas, ko smo v tem mandatu vstopili v parlament, da se bomo tega problema resnično odkrito in pošteno lotili in da bomo imeli vsi skupaj, tisti, ki o tem odločajo, in ljudje, ki so nas izvolili, zaupanje v to, da se resnično z državnim premoženjem gospodari bolje, kot se je v preteklosti. Zaradi vseh teh deviacij, ki so bile v preteklosti, je danes to premoženje bistveno manj vredno, kot bi bilo sicer. Prav tako pa se je včasih ustvarjalo tudi krivičen občutek, da so v teh podjetjih same barabe, da nobeden od direktorjev ne zna dobro gospodariti in da bi bilo zaradi tega najbolje, da ne rečem prodati, pač pa skoraj podariti to premoženje čim prej v neke roke. Mislim, da bi z umnim, pametnim gospodarjenjem lahko donose imeli na primernem nivoju. In je res od tega zakona, njegove izvedbe in v nadaljevanju klasifikacije ter strategije upravljanja s tem premoženjem odvisno, v katero smer bo šla Slovenija v prihodnje.«


Objavljeno: 03.02.2014