Poslanka SLS Jasmina Opec: Zaposlitev Roka Praprotnika v NLB je zelo slab signal, da se ne splača preganjati sistemske korupcije, temveč da je bolje postati del sistema, ki je predmet preiskovanja zaradi sistemske korupcije

Ljubljana, 15. april 2014 – Stališče PS SLS k 1. točki dnevnega reda, to je na obravnavo Predloga sklepa v zvezi s politiko zaposlovanja v pravnih osebah, ki so v večinski državni lasti, ter v zvezi z naraščajočo sistemsko korupcijo, je na 60. izredni seji DZ RS pojasnila poslanka SLS Jasmina Opec.

 

Vse pogosteje postaja dokapitalizacija bank osrednja tema ne samo v parlamentarnih dvoranah, temveč tudi na vaseh, v parkih, trgih, gostilnah … Banke, ta luknja brez dna, ki jo bomo morali krpati ne samo mi, temveč tudi naši otroci in vnuki. Krpanja 3 milijarde evrov velike luknje Nove ljubljanske banke se je sedanja uprava lotila na svoj način. Zaprla je 22 poslovalnic, predvsem na podeželju, med drugim na Gradu, v Turnišču, Izlakah, Šmartnem ob Paki, Vuzenici, Krmelju, Kostanjevici, Škocjanu, Novi vasi, Dolenjskih Toplicah. Na cesto je poslala 141 delavcev, tistih nič krivih, ki so na bančnih okencih opravljali svoje delo. Do konca 2015 naj bi brez zaposlitve ostalo 700 ljudi. Medtem pa so tisti, ki so podeljevali kredite brez kritja na dobro ime oziroma na dober priimek, ostali zaposleni in za to svojo marljivost še danes prejemajo bogato plačilo. Temu lahko dodamo še 680 tisoč evrov težko svetovalno pogodbo, ki jo je vodstvo Nove ljubljanske banke sklenilo s kadrovsko agencijo Korn Ferry International, ki bi naj pomagala poiskati kompetentne kadre.

 

Če nekoliko ponazorimo ta znesek: iz tega denarja bi približno pet mesecev dobivalo plačo vseh 141 delavcev. Del take politike zaposlovanja oziroma odpuščanja zaposlenih s strani vodstva Nove ljubljanske banke je zaposlitev Roka Praprotnika. Verjetno se z zaposlitvijo točno določene osebe v katerikoli družbi v večinski državni lasti državni zbor nikoli ne bi ukvarjal, če ne bi ta ista oseba bila članica zloglasne trojice, ki je reševala Slovenijo pred korupcijo in opozarjala na transparentnost na vsakem koraku. Te iste trojice, ki naj bi se z vso silo borila proti korporativnemu upravljanju državnih družb na način, ki omogoča odtekanje denarja državljanov na skrite bančne račune posameznikov. Ravno v takšnih sistemih naj bi KPK iskal odgovorne in ljudem dajal zadoščenje za vse hudo, kar so morali in kar morajo trpeti zaradi napak nekoga tretjega. Počel naj bi ravno to – v sadovnjaku naše države odstranjeval gnila jabolka – ne pa se tem jabolkom približeval.

 

Dejstvo, kot je ta, da je bivši senat KPK zavlačeval z izdajo poročila o sistemski korupciji v Novi ljubljanski banki vse do svojega odhoda, pa dejstvo, da niso v vseh teh letih spregovorili o objektivni ali subjektivni odgovornosti za nastanek bančne luknje v Novi ljubljanski banki in dejstvo, da se je kot član senata KPK Rok Praprotnik prijavil za zaposlitev v Novi ljubljanski banki v času, ko je bila ta predmet preiskovanja KPK, bodo verjetno vedno znova odpirala vprašanja o možnosti vsaj posrednega vplivanja na delovanje in odločanje bivšega senata KPK. Zaposlitev Roka Praprotnika kot taka res ni problem državnega zbora. Problem je sporočilo, ki je nastalo s to zaposlitvijo. Gre za zelo slab signal, da se ne splača preganjati sistemske korupcije, temveč da je bolje postati del sistema, ki je predmet preiskovanja zaradi sistemske korupcije. In s tem signalom se državni zbor mora ukvarjati.

 

Ne lastnina, ljudje so tisti, ki dajejo sporočila, ki ustvarjajo vtis, ki izvršujejo dejanja in povzročajo posledice in ki morajo za posledice svojih dejanj tudi odgovarjati. Odgovornost se prične pri nadzornih svetih družb v večinski državni lasti, kamor bi se morali imenovati ljudje, ne po lojalnosti tej ali oni politični opciji, temveč po strokovnosti in neodvisnosti. Samo tak nadzorni svet bi izbral kompetentno vodstvo, ki bi organiziralo svoje delovne procese, ne v korist ozke skupine ljudi, temveč tudi vseh zaposlenih in v korist vseh državljanov. Samo ob takem strokovnem in neodvisnem kadru, ki bi odgovarjal za rezultate svojega dela oziroma nedela, bi se zmanjšala možnost sklepanja prijateljskih svetovalnih pogodb in sistem vračanja takih ali drugačnih uslug.

 

Zagotovo se gre strinjati s strokovnjaki, ki pravijo, da je naš sistem korporativnega upravljanja postavljen na glavo. Za slabe rezultate odgovarjajo ljudje na najnižji ravni, tisti za bančnimi okenci. Tisti, ki so odgovorni za napake, ostajajo ali napredujejo. Dobri kljub morebitnim dobrim rezultatom dela odhajajo, če niso po volji določeni skupini ljudi. Denar se deli v ozkem krogu ljudi daleč od oči javnosti, vodstva sklepajo svetovalne pogodbe, o katerih, po njihovem, javnost nima pravice vedeti. Od lastnikov, to je državljank in državljanov, se pričakuje, da bomo mirno in pridno kot mravljice odpirali svoje denarnice, ko bi se fantje domislili, da potrebujejo nov paket našega denarja za 70.000 evrov vreden audi ali za milijonsko odpravnino. In na koncu krivi ostanejo nedolžni in nedolžni postanejo krivi. V tej državi lahko vzpostavimo tisoč institucij, sprejmemo sto zakonov s področja boja proti korupciji, prodamo vse premoženje, ki ga imamo, pa ne bo nič boljše, nič bolj transparentno, če se ne bo vzpostavil jasen sistem odgovornosti na dejanski ravni, ki bo sam po sebi izločil vse tiste, ki so naklepno ali malomarno s storitvijo ali opustitvijo dolžnega ravnanja povzročili stanje, v katerem smo se znašli. Na koncu štejejo le dejanja.


Objavljeno: 15.04.2014