Janez Podobnik v spomin na Jožeta Možgana

***

Dragi Jože!

Ob tvojem odhodu bi ti rad spregovoril v imenu tiste nepozabne tovarišije Državnega zbora Republike Slovenije med decembrom 1996 in jesenjo 2000, katere prepoznavni obraz si bil tudi ti, dragi Jože. Jaz sem imel samo čast, da sem ga kot predsednik štiri leta vodil in bil prvi med enakimi.

V Slovensko ljudsko stranko si prinesel  vse najboljše in najplemenitejše, kar je skozi dolga leta »zdravnikovanja« v Selški dolini dozorevalo v tebi: občutek za človeka, človeško občutljivost, zvestobo dogovorjenemu, strokovnost, navdih v zgodovini Slovencev in slovenstva, občutek za skupnost. Predvsem pa delavnost, zdrav optimizem in nezgrešljiv občutek za realno. Z vsem tem si nas zavezujoče obogatil.

Dragi Jože,

na poseben način sva bila povezana tudi kot zdravnika. Jaz mlad in poln entuziazma na Cerkljanskem. Ti pa »legenda« ter spoštovan v Železnikih in Selški dolini. Povezovala so naju prostrana področja Davče in Gorenjih Novakov, kjer so se pacienti odločali enkrat za obisk zdravnika v eni dolini, drugič v drugi. Če sem bil v strokovni dilemi, sem te poklical. Kakšna izkušenost in odprtost je vela iz tebe. Kot zdravnika in človeka sem te izredno spoštoval.

In nato so se najine poti ponovno srečale. Presenetil si nas, ko si svojo družbeno angažirano držo spremenil v vlogo poslanca v Državnem zboru RS. Z velikim zaupanjem si kot član Slovenske ljudske stranke postal predstavnik vsega ljudstva. Rečem lahko le, da si bil spoštovan poslanec, in spoštovali so te vsi, ne glede na pripadnost političnim strankam in ideološko-vrednostna izhodišča. Ti si vedno gradil na človeški občutljivosti, kot poslanec si bil zgled etičnega in strokovnega delovanja. Spominjam se, kako si me podpiral pri včasih zapletenih situacijah vodenja parlamenta.

In prav v tem obdobju tvojega poslanskega delovanja se je vate dokončno vtihotapila težka bolezen. Tista, ki te je že prej opominjala, saj je stresno in naporno delo družinskega zdravnika vse dni v tednu, podnevi in ponoči začelo puščati sledove na tvojem zdravju.

Toda, dragi Jože, ti se nisi dal. Zavestno si, že kot delni invalid, prevzel vodenje Komisije Državnega zbora RS za invalide. S tvojo širino si ji dal neizbrisen pečat.

Tu bi rad dodal drobec spomina, ki priča o tvoji zvestobi. Bilo je glasovanje v Državnem zboru RS. Šlo je dobesedno za vsak glas in ti si prišel iz bolnišnice, zelo bolan, glasoval si ob pomoči svoje predane soproge Mire in se takoj vrnil nazaj v bolniško posteljo. Dal si zgled in sporočilo, name lahko  vedno računate. Kakšen zgled si s tem dejanjem dal vsem drugim poslancem? Danes takih ravnanj ne srečujemo več, ali kot da niso pomembna. Pa ni tako, šele ko odidejo iz naših življenj take osebnosti, kot si bil ti, Jože, se začuti praznina. In zmanjkuje nam pravih vzornikov.

Tudi ko te je bolezen dokončno oropala vida, si ostal intelektualno živ; dejavno si se vključil v delovanje slovenske invalidske organizacije na lokalni, regionalni in državni ravni.

Stalno si se zanimal za aktualno življenje slovenske družbe, vse do svojega nepričakovanega odhoda si bil živo povezan z njo, kazal si iskreno zanimanje in skrb kako živi tebi tako draga Slovenska ljudska stranka.

Dragi Jože, ob tvojem slovesu ti želim povedati to, kar smo ti prej premalokrat: bil si eden največjih članov sodobne Slovenske ljudske stranke, tako po veličini duha kot tvoje zvestobe. Hvala ti za to.

Vedno znova se ob zemeljskih odhodi takih ljudi, kot si ti, zdramimo in začutimo, da je vseh nas manj. Tako se počutimo. Toda kar čutim, da bi ti na to rekel: glavo pokonci in pogumno naprej!

Za vse, dragi Jože, za tvojo nepozabno držo ljudskega zdravnika, ljudskega poslanca Državnega zbora RS, častnega občana občine Železniki, invalida, ljubečega očeta in soproga; za tvojo ljubezen do slovenstva in slovenske duše bi se ti rad skromno zahvalil. Tiste, ki ostajamo, pa si nas zavezal, da bomo nadaljevali tvoje delo.

Janez Podobnik

***


Objavljeno: 11.08.2015