V medijih / Dr. Andrej Umek v Časniku: Geostrateški pogled na begunsko krizo

Prispevek dr. Andreja Umeka, ki ga lahko preberete v nadaljevanju, je bil prvotno objavljen na portalu Časnik.si.

***

V evropski in slovenski javnosti ter v medijih je begunski val, ki je v zadnjih dveh treh letih pljusknil v Evropo, razumljen kot nekaj popolnoma spontanega. Ubogi ljudje brezglavo bežijo pred strahotami vojne v Siriji in Iraku. In da ne bo nobenega dvoma, jaz pod omenjenim begunskim valom razumem begunce, ki v Evropo vstopajo po balkanski poti. Tega splošnega mnenja ne delim, saj mislim, da je zgrešeno. Prepričan sem, da je begunski val, ki vstopa v Evropo po balkanski poti, dobro vodeno in usklajevano gibanje, ki ima za cilj izvajati pritisk na Evropsko unijo, oziroma bolj neposredno povedano, jo izsiljevati, da bi sledila interesom eni od strani v bližnjevzhodnem konfliktu, to je sunitskega bloka. Za razumevanje in razlago mojega pogleda, si je potrebno predočiti globlje vzroke begunskega vala, zato moramo pogledati nekoliko v zgodovino bližnjevzhodnega konflikta in upoštevati geostrateške interese posameznih akterjev.

Pred ameriško intervencijo v Iraku in padcem režima Sadama Huseina, je na tem območju vladal, če izvzamemo Izraelsko – Palestinski konflikt, vsaj z ozirom na današnje dogajanje, relativen mir. Med dvema sovražnima muslimanskima frakcija, to je suniti in šiiti, je dominantna vloga nedvomno pripadala sunitom. Bližnji vzhod sta obvladovali dve sunitski državi, Turčija in Saudska Arabija, obe z močno ameriško podporo. Šiitski Iran je bil obremenjen z gospodarskimi sankcijami Združenih držav in Evropske unije, zato je gospodarsko stagniral in bil politično potisnjen na rob in tako ni mogel igrati odločilnejše vloge v prizadevanjih za prevlado na Bližnjem vzhodu. Po porazih v konfliktih z Izraelom oslabljena in notranje nestabilna šiitska Sirija prav tako ni mogla odločilneje vplivati na merjenje moči. Občasno je bolj moralno kot materialno podpirala protiizraelsko milico Hezbolah, ampak to je bil tudi njen skrajni domet.

Z ameriško intervencijo v Iraku in padcem režima Sadama Huseina so se razmerja moči med sunitskim in nastajajočim šiitskim blokom drastično spremenila. Ameriška »demokratizacija« Iraka je vodila do tega, da so vodilno vlogo v njem prevzeli šiiti. Nastajati je začel šiitski blok ali os Iran – Irak – Sirija – Libanon. Do nadaljnje krepitve šiitskega bloka je prišlo z zmanjševanjem ameriško – evropskega pritiska na Iran že med medsebojnimi pogajanji. Po bolj ali manj uspešnemu zaključku pogajanj pa so bile sankcije proti Iranu popolnoma ukinjene. To je vsekakor močna spodbuda njegovi gospodarski krepitvi in s tem tudi njegovega političnega vpliva v regiji. Nadaljnji dejavnik v krepitvi šiitskega bloka je podpora Rusije, ki je bila v začetku skoraj neopazna. Z njeno vojaško intervencijo v Siriji pa so se razmerja moči med obema muslimanskima blokoma popolnoma spremenila. Ruska podpora šiitom seveda ni nepričakovana, ampak je rezultat težav, ki jih ima Rusija s sunitskimi skrajneži doma, v Afganistanu, Čečeniji itd.

Krepitev šiitskega bloka v sunitskem ni ostala neopažena, zato je stekla akcija. Povečali so podporo sunitskim milicam v Iraku, vključno z Islamsko državo. Hkrati so povečali tudi podporo sunitskim milicam v Siriji, s ciljem, da zrušijo šiitski režim Bašarja al Asada in ga zamenjajo z sunitskim. S tem bi v njihovih očeh vzpostavili na Bližnjem vzhodu neko novo, za sunitski blok ugodnejše, ravnotežje. Intervencija sunitskega bloka v Siriji je tam vodila do državljanske vojne z neizmernim opustošenjem dežele in več milijoni beguncev. Kljub temu pa državljanska vojna v Siriji ne poteka po željah sunitskega bloka. Razloga za to sta dva, vse močnejši vojaški angažma Rusije na strani Al Asada in nikoli v celoti dobljena pričakovana podpora Evropske unije pri njegovem rušenju. V tej situaciji je sunitski blok, da bi izsilil evropsko podporo, napotil begunce proti Evropi z jasnim sporočilom, da naj bi bilo ta tok možno zaustaviti samo s padcem Asadovega režima, kar naj bi bilo sedaj tudi v interesu Evrope. Ta skrbno načrtovana poteza je brezvestno gradila na evropskem pojmovanju človekovih pravic in pravice do političnega azila, torej principov, ki niso spoštovani v nobeni državi sunitskega bloka. Dogodki zadnjega tedna ob sirsko – turški meji to tezo samo potrjujejo.

Trdno sem prepričan, da mora Evropa ohranjati svoj humanizem, vendar se ravno zaradi njega ne sme pustiti izsiljevati sunitskemu bloku Bližnjega vzhoda. Ne sme ščititi samo pravic beguncev, ki so jih njihovi sonarodnjaki in soverniki brezvestno in v nespoštovanju človekovih pravic poslali na pot proti Evropi, ampak mora zaščititi predvsem človekove pravice svojih lastnih državljanov. To pa pomeni, da je potrebno ta brezvestno sproženi begunski tok ustaviti na mejah Evrope, po potrebi tudi z vojaško blokado.

Andrej Umek je predsednik Inštituta dr. Antona Korošca.

***


Objavljeno: 15.02.2016