(pregled zgodovine Slovenske ljudske stranke je nastal na podlagi temeljnih del, ki so jih napisali Fran Erjavec, Matija Škerbec, dr. Janez Arnež, dr. Janko Prunk in dr. Andrej Rahten)

Slovenska ljudska stranka je naslednica Katoliške narodne stranke, ki je nastala po I. slovenskem katoliškem shodu leta 1892. Katoliška narodna stranka je bila omejena na takratno Vojvodino Kranjsko, njeno jedro pa je predstavljalo že leta 1890 ustanovljeno Katoliško politično društvo v Ljubljani. Prvi načelnik stranke je bil kanonik Karel Klun, ki je vodil tudi slovenske poslance v avstrijskem državnem zboru na Dunaju.

Že v Klunovem času se je začela preobrazba stranke iz katoliškokonservativne v krščanskosocialno. V ospredju strankinega programa je bila demokratizacija javnega življenja, vključno z zahtevo po uvedbi splošne in enake volilne pravice. Prav tako si je Katoliška narodna stranka prizadevala izboljšati socialni položaj kmečkih in delavskih slojev, ki so predstavljali glavnino njene volilne baze. Geslo stranke je bilo: »Z Bogom za narod!«

Leta 1896 je umrl prvi načelnik Katoliške narodne stranke Karel Klun. Nasledil ga je kmetijski ekspert Fran pl. Povše, ki je stranko vodil do konca devetdesetih let 19. stoletja. Na prelomu stoletja se je stranka borila proti slovensko-nemški liberalni koaliciji, ki je imela večino v kranjskem deželnem zboru. Vendar je z vztrajnim delovanjem za demokratizacijo javnega življenja uspela pridobiti široko zaslombo v ljudstvu. To je bila predvsem zasluga dr. Ivana Šusteršiča in dr. Janeza Evangelista Kreka, ki sta vzpostavila mrežo zadrug in posojilnic za pomoč kmetom in delavcem. Zadružna zveza, ki je bila ustanovljena leta 1903 pod pokroviteljstvom Katoliške narodne stranke je do leta 1907 štela že 433 zadrug.

Uspešno delo na gospodarskem in socialnem področju je začelo prinašati uspehe tudi v političnem boju. Povšetov naslednik Šusteršič je leta 1901 začel politično ofenzivo v kranjskem deželnem zboru za uvedbo splošne in enake volilne pravice. Z enako zahtevo je Katoliška narodna stranka nastopala tudi v državnem zboru, kjer se je Šusteršič izkazal kot mojster politične taktike in koval velikopotezne parlamentarne kombinacije.

27. novembra 1905 so zaupniki Katoliške narodne stranke sprejeli sklep, da se stranko preimenuje v Slovensko ljudsko stranko. Po uvedbi splošne in enake volilne pravice leta 1907 je SLS osvojila večino slovenskih mandatov v državnem zboru, naslednje leto pa si je priborila tudi absolutno večino v kranjskem deželnem zboru.

Pod spretnim vodstvom Šusteršiča in Kreka se je stranka razvila v najpomembnejši politični faktor na Slovenskem. 17. oktobra 1909 je bila na velikem shodu v Ljubljani, ki so se ga poleg privržencev SLS udeležile tudi sorodne katoliške politične organizacije iz Štajerske, Koroške, Goriške in Istre, ustanovljena Vseslovenska ljudska stranka. Ta je na zadnjih državnozborskih volitvah pred razpadom habsburške monarhije osvojila kar 87% vseh slovenskih mandatov.

Vseslovenska ljudska stranka je svojo politiko gradila na solidarnosti s hrvaškimi pravaši, s katerimi so skupaj zagovarjali državnopravno reformo habsburške monarhije v smislu trializma. Med prvo svetovno vojno so politiki Vseslovenske ljudske stranke zaostrili svojo politiko do vlade. 30. maja 1917 je novi voditelj slovenskih državnozborskih poslancev dr. Anton Korošec v imenu Jugoslovanskega kluba prebral v dunajskem parlamentu znamenito »majniško deklaracijo«, s katero so poslanci zahtevali združitev vseh južnoslovanskih dežel monarhije pod habsburškim žezlom.

Vendar avstro-ogrski vladni krogi niso uspeli rešiti jugoslovanskega vprašanja. Korošec je nato odigral zelo pomembno vlogo pri ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918. 1. decembra se je slednja združila s Kraljevino Srbijo. Korošec je postal podpredsednik v prvi vladi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Velikosrbske centralistične sile so začele ogrožati slovenske nacionalne interese. Slovence je zelo prizadela tudi izguba Koroške in Primorja. Vse to je pripomoglo k temu, da je Vseslovenska ljudska stranka, ki se je 6. aprila 1920 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, izgubila nekdaj absolutno podporo volivcev. Iz predvojnih 87% mandatov jih je na volitvah v konstituanto novembra 1920 osvojila samo 36%.

Po odhodu iz beograjske vlade konec leta 1920 je SLS postavila v ospredje svojega političnega programa boj za slovensko avtonomijo. Poslanci SLS so v beograjski skupščini zahtevali revizijo centralistične »vidovdanske ustave« iz leta 1921 in odločno zagovarjali zahtevo po ustanovitvi enotne in avtonomne Slovenije. Po večletnem boju se je Korošec poleti 1927 z »blejskim paktom« sporazumel s srbskimi radikalci in vstopil v vlado. Pa atentatu na hrvaškega voditelja Stjepana Radića je Korošec 27. julija 1928 prevzel mesto ministrskega predsednika. Prvič in zadnjič v zgodovini kraljeve zgodovine je postal premier Slovenec. Vendar ne za dolgo.

Kralj Aleksander je 6. januarja 1929 uvedel diktaturo, v času katere je bila SLS razpuščena. Kljub formalni prepovedi je stranka ohranila svojo socialno, gospodarsko in prosvetno strukturo. Prav tako je še naprej delovala njena razvejana mreža zaupnikov. To ji je tudi omogočilo, da je še naprej ohranila večinsko podporo med Slovenci.

Konec leta 1932 je SLS izdala zelo odmevno narodnopolitično deklaracijo – t.i. »Punktacije«. Z njimi je zahtevala federativno preureditev Kraljevine Jugoslavije in ustanovitev Zedinjene Slovenije. Državni vrh je na punktacije odgovoril s policijskim in sodnim preganjanjem pristašev SLS. Skupina duhovnikov pod vodstvom kranjskega dekana Matije Škerbca je bila leta 1933 obsojena na zaporne kazni, Korošec pa je bil poslan v konfinacijo.

Po smrti kralja Aleksandra leta 1934 je prišlo do novih parlamentarnih volitev in spremembe režima. Vlado je prevzela Jugoslovanska radikalna skupnost, ki so jo poleg srbskih radikalcev in muslimanov sestavljali tudi člani SLS. Na zadnjih parlamentarnih volitvah pred razpadom Kraljevine Jugoslavije je SLS osvojila 78% slovenskih mandatov in uspela obdržati absolutno prevlado na Slovenskem.

Koroščeva smrt leta 1940 je pomenila za stranko hud udarec. Nasledil ga je dotedanji glavni tajnik SLS dr. Fran Kulovec, ki pa je izgubil življenje ob nemškem bombardiranju Beograda aprila 1941. Tako je stranka sredi vojne vihre ostala brez sposobnega voditelja, ki bi jo znal uspešno voditi skozi težke preizkušnje. Del vodstva SLS, na čelu z dr. Miho Krekom se je skupaj s kraljevo vlado umaknil v tujino, del pa je ostal v domovini. Med državljansko vojno, ki je zajela Slovenijo, je SLS izgubljala nekdanji politični vpliv. V začetku maja 1945 se je vodstvo SLS začelo umikati pred partizani na Koroško.

Privrženci SLS so se znašli v begunstvu v Avstriji in Italiji, nato pa so se umaknili v ZDA in Argentino. V emigraciji je SLS pod vodstvom Mihe Kreka uspešno obnovila svoje delovanje. Leta 1952 se je SLS vključila v Zvezo krščanskodemokratskih strank iz Srednje Evrope.

Leta 1954 je SLS v New Yorku sprejela nov program, ki ga je v bistvu obdržala vse do konca osemdesetih let. V njem se je izrekla za pravico slovenskega naroda do svoje države, pri čemer naj bi bila Slovenija urejena po krščanskih in demokratičnih načelih. V programu je bilo ugotovljeno, da svetovne in evropske razmere silijo v tesnejšo povezanost narodov in držav.

Po Krekovi smrti leta 1969 je bil za načelnika SLS izbran Miloš Stare, ki je deloval v Argentini. Po Staretovi smrti je leta 1984 krmilo stranke prevzel dr. Marko Kremžar. Historična SLS se je aprila 1992 na II. kongresu SKD združila s Slovenskimi krščanskimi demokrati Lojzeta Peterleta. Slednji pa so se 15. aprila 2000 na združitvenem kongresu povezali s Slovensko ljudsko stranko pod vodstvom Marjana Podobnika v SLS + SKD Slovensko ljudsko stranko.

Ta pregled zgodovine Slovenske ljudske stranke je nastal na podlagi temeljnih del, ki so jih napisali Fran Erjavec, Matija Škerbec, dr. Janez Arnež, dr. Janko Prunk in dr. Andrej Rahten.

Ljubljana, 15.06.2002